KORENA SLOVENIJA

1
KORENASLOVENIJA
116. FOTO ZGODBA
GLASBENA PODLAGA MATIJA CERAR
2
(No Transcript)
3
Koliko vas bo vprašalo, kje sploh je to.
Enostavno se pride do sem. Pravzaprav iz treh
strani. Iz Vrhnike, tako da gledamo v centru za
smer Horjul, iz izvoza z AC na Brezovici in
gledamo smer Dobrova in gremo v krožišcu levo za
Horjul, pa iz Polhovega Gradca po dolini in na
levo do odcepa za Samotorico in naprej.Ta
zgodba je sestavljena iz zimske poti, na sam
Prešernov praznik in pa sredi maja, ko je narava
najbolj zala. Da vam pokažem, da je tu lepo, pa
vseeno kdaj gremo sem. Nekaj je vožnje,
premikov, pa tudi pešpoti za dušo napolnit. Hrano
dobimo na štirih kmeckih turizmih nad samim
Horjulom. Pa zacnimo z zimo. V beli Ljubljani
je bila na samega Prešernovega Franceta dan -
revolucija. No, dve. Dopoldanska - za oblast in
popoldanska - proti oblasti. Cirkusa, kakršnih
smo, v na mrtvo skregani Sloveniji, tako vajeni.
Pa ne, da se mi ne gre za našo domovino! Ampak,
tole mi pa ne potegne. Najprej se moramo zmenit,
kaj bi radi. Pa RADI se moramo imeti. Potem do
zmage ni dalec. Revolucije se ne delajo tako, da
jih tri mesece naprej napoveš. In oblast se je,
sita dobrega do grla in še malo vzetega za domov,
krohotala onim z zastavami in onim s stisnjenimi
pestmi. Blizu jim tako nihce ni prišel. In tako
ni v naši potapljajoci se domovini, kljub 30. 000
revolucionarjem, niti pikico drugace. Je pa
vsaj v naravi lepo. In tja sva jo mahnila.
4
Izvoz iz AC na Brezovici, pot do Dobrove, v
krožišcu levo in naprej po dolini do Podolnice.
5
Druga zelena pot, 20. velikega travna - maja,
pa me je vodila do Vrhnike in v centru za smer
Horjul. In malo pred Horjulom sem prvic ustavil.
Tam zadaj se je na gricih razprostirala in
soncila - Korena. Na smerokazih piše KORENO, na
turisticnih oznakah pa KORENA. Ce tako domacini
pravijo, bo držalo.
6
In takrat v maju sem videl ta zaklad - Sv. Urh,
ki je tako lep, da ga ima obcina Horjul v grbu.
Ob cesti v Podolnici zavijeva pri oznaki desno
in se dvigneva na gric. Soncek se ni mogel
odlociti. Bo svetil ali ne. In je bilo nekaj
vmes.
7
Lepa lokacija na gricu visokem 426 m kar sama
potegne iz doline. Balkoni so vedno zanimivi, ne?
8
Takrat, ko so k nam prihajale horde tatinskih
Turkov, je bilo z balkona bolj varno gledati v
dolino. Zato je tu nastal tabor. Menda celo s
štirimi stolpi, od katerih sta zdaj ohranjena le
dva.
9
Malo sem imel srece. Z dr. Petrom Fistrom,
izvrstnim slovenskim strokovnjakom, katerega delo
bomo znali ceniti šele prepozno, sva v pogovoru
zašla tudi na ta tabor. In poslal mi je skico
narejeno pred posegom z rekonstrukcijo v letu
1991.
10
In še drug skica, kjer se lepo vidi, da so bila
vrata drugje in ne na severni strani poleg
stolpa, kjer so zdaj.
11
Cez znižan obrambni zid se zazrem v dolino pod
seboj. Matematicno razvršcene njive tvorijo
zanimive igre likov.
12
En tak zanimiv pogled proti vasici Lesno Brdo me
pritegne in odlociva se, da jo potem mahneva še
tja. Prebral sem, da je bil tam na gricu Ticnica
nad vasico v 15. stol. grad, ki je imel vzpone in
padce, kot vse na tem svetu in zakljucek, kot
skoraj vsi gradovi v Sloveniji. Ni treba trikrat
ugibati, kaj se je zgodilo z njim. Je enkrat
dovolj
13
Dve zanimivosti me pritegneta na cerkvi Sv. Urha.
Kropilnik, na katerem je letnica 1751, takrat naj
bi bila narejena zdajšnja cerkev in z železom
okovana vrata, da se ne bi zažgala med boji s
Turki. Železo je kovano rocno v majhnih košckih
in pribito s kovanimi žeblji.
14
Dokaj lep prikaz proti turškega tabora. Edini pri
nas ohranjen pa je Tabor na Cerovem, blizu
Županove jame. Zanimivo, da smo mi, Slovenci,
podrli vse številne tabore, na zdajšnjem
avstrijskem Koroškem, na južnih obronkih Svinške
planine, pa jih je na nekaj kilometrih pet, tako
ohranjenih, da samo Turkov manjka za prikaz.
(glej mojo foto zgodbo - Ocetova knjiga)
15
Spustiva se v dolino proti vasi Zaklanec in v
križišcu zavijeva nazaj proti Lesnemu Brdu. In na
pobocju pod vasjo, se odpre lep pogled na Horjul
na levi, na polja, ki jih ob velikem deževju
poplavi Šujica, na vasici Zaklanec in
Podolnica in v ozadju gricevje, kamor sva
namenjena naprej do Korene.
16
Še pogled na Horjul.
17
Ne greva na vrh Ticnice, to bova storila na
pomlad, zdaj pa si ogledam Marijino cerkev na
Lesnem Brdu.
18
Me pa pritegneta ta kamnita svetnika iz Sv. Urha
in Lesnega Brda, ki sta nad vrati teh malih
cerkvic. Dr. Peter Fister mi je potem razložil,
da so pri predelavah te ostanke pac porabili za
okras na fasadah.
19
Spušcava se v dolino proti Horjulu. Na nasprotnem
holmu opazim zanimive terase z njivami in
travniki. Koliko rocnega dela naših prednikov je
v njih!
20
V maju sem naredil ta posnetek vaške table. Za
potepina prava poslastica.
21
Tam zadaj pa se že vidi Korena.
22
V stari šoli so namestili obcino. Dodali so ji
krasen prireditveni prostor - nepokrit in
pokrit, ki zdaj služi razstavam.
23
Skozi vas, mimo doma ostarelih, se dvigneva na
planjavo nad vasjo. Že tu je tako lepo.
24
In z roba pod vasjo Korena, se tako lepo vidi v
dolino.
25
Hmmm, veliki traven, maj. Kako lepo ime so dali
naši predniki posameznim mesecem.
26
Pred vasjo poglejte na desno pod cesto. Takega
prizora ne najdete vsak dan!
27
In na vhodu v vas, malo za turisticno kmetijo
Pr'' Janš, naju tako malo nejevoljno pogleda
tale lepotec, oblecen v pravi zimski plašc.
28
Tu, Pr' Lenart', na kmeckem turizmu pustiva avto,
saj se potem tako ustaviva pri njih.
29
Tu vam prilagam dokaz, da je vsaka ista pot
vsakic drugacna. V maju sta naju na travniku
pricakala ta dva zvona
30
in danes en kup zasneženih hlodov, ki mi
polepšajo posnetek.
31
Po že shojeni poti se odpraviva do cerkve na 729
m gricu. Razgled je za silo. Zadaj v oblakih so
Kamniško Savinjske Alpe na desni. Levo pa že
Karavanke. Spredaj pa z leve Sv. Lovrenc Gora,
Tošc in na desni Grmada in spodaj v objemu hribov
Polhov Gradec. Zanimivo ime slikovitega kraja.
32
Cerkev Sv. Mohorja in Fortunata z mogocno lipo
dominira na holmu. Soncku nagajajo oblaki
33
Cisto ne namenoma sem obakrat poslikal to mogocno
lipo in slikovito fasado s fresko sv. Nedelje s
predmeti za vsakdanjo rabo motika, lopata, srp
Zadaj za lipo pa se vidi le del za silo
razpoznavne freske sv. Krištofa iz leta cca 1400.
34
Dolgo je že nazaj tega, kar sva še z našim modrim
jugackom kolovratila po teh gricih. Prav tako
sva parkirala pri kmetiji in šla peš do cerkve.
In je prišla kmetica z ruto in v škornjih in z
vilami v rokah naju vprašat, ce bi rada videla
cerkev. Ja, menda! Kje je dobila kljuc se vec ne
spomnim. Morda celo v žepu firtoha
predpasnika. Vstopimo in si ogledujeva cerkev. Na
zaprtem vratnem krilu zagledam zgodovino cerkve z
risalnimi žebljicki pripeto na les in spravljeno
v polivinilasto prozorno folijo. Ne vem kako je,
ce te kap po obeh straneh, pa me menda je, kajti
tisti trenutek sem prepoznal tipkanje mojega
oceta. Vedno je z rdeco, kar je bilo res
pomembnega, z enim samim prstom natolkel na
star pisalni stroj,, ki ga je kupil na razprodaji
v tovarni Belinka za 23 dinarjev, toliko kil je
tehtal in ga na štangi kolesa peš pripeljal
domov. Še zdaj dela, ceprav je oce že skoraj 30
let tam v nebeškem delovnem vodu. Kaj pa je?,
me je vprašala ženica z zavezano ruto, ko je
videla, da sem zamrznil kot na filmu, ki se
strga. Kje ste dobili ta list? , vprašam po
kratkem šoku. Nekoc ga je prinesel en clovek
in ga nam dal!, odgovori ženica. Ja, kaj pa
je narobe z njim?, potem vpraša. No, nic ni
narobe. To je sem prinesel moj oce. Bog ve kako
in kdaj!? Potem sva nadaljevala ogled cerkve,
vsake toliko casa pa mi je pogled ušel na tisti
list pribit na cerkvena vrata. Tam je bil del
mojega oceta. Še danes premišljujem, kako je
prišel do sem? Koliko avtobusov je zamenjal iz
Šentjakoba do Horjula? Mogoce me je prosil, da
bi šel z menoj, pa tako kot vsi otroci NIKOLI
nisem imel cas zanj. Prekleti cas!!! Morda je
šel naprej kar iz nocne izmene. Bil je enak
potepin, kot jaz. Le da je bil brez avta! In
potem mi je ob ponedeljkih, ko sem se ustavljal
pri starših, ves vesel kazal prospekte,
razglednice, fotografije, knjige, ki si jih nisem
NIKOLI imel cas ogledati, ker sem imel vedno
delo, z ženo sva zidala hišo, fušal sem, da sva
lahko preživela. Vse dni vsak dan po 14 do 16 ur
dela Kakšno krivico sem mu delal!Tako si je
želel deliti sreco z menoj, pa mu tega nisem
privošcil!In danes se enaka zgodba ponavlja
meni.LJUDJE BOŽJI, KAZNI ZA STORJEN GREH NA TEM
SVETU NE MOREŠ UITI! NIKOLI!Enkrat zagotovo
prideš k maši!
35
ZGODBA, KI SE PONAVLJA Povedal bi ti sto
stvari, pa kaj bi sto, na tisoce, moj ata,a je
prepozno, vem, za to,zaprta so, moj Bog, od
groba vrata.Sem v tvojih hribih vceraj bil in
gledal iz višin v daljave in v cerkvico sem tam
zavil, sem videl freske in svetnike zlate,pa
grad sem star na holmu odkril in križ ob poti,
mline, žage O vem, ti bi se veselil,ker tebe
ni, odkrivam sam zaklade.Si nisem casa vzel za
te, da bi razlagal mi,pokazal svoje sanje,zdaj
cas imam, pa tebe ni,veš, to je eno cudno
stanje.Otrok bo moj to zgodbo še naprej
prenašal,nikdar -, ker nima casa ne bo
vprašal?Hej oce, kje si vceraj bil,si lepega
kaj videl, kaj novega odkril ? ?Kot jaz si
zatenikdar casa nisem vzel,ga tudi sin moj
zamedvomim, da bo kdaj imel.Morda šele tako,
kot jaz,šele potem,a kaj, ko je potem
prepoznoin to, o Bog,šele zdaj vem !
36
Tisti ta kosmati rogaci so se pasli malo nižje v
maju, vrh pa je bil že pokošen in spakiran v
tiste bele bale, ki kazijo in smradijo slovensko
krajino. Dišalo je po senu in oblaki so zaljšali
modro nebo. Kmalu bo spet maj. Koliko cvetocih
majev mi je še namenil tisti nebeški arhitekt?
In nekoc bova tam NEKJE sedela skupaj z ocetom in
modrovala o najinih potepih. Težko mu bom med
pogovorom gledal v oci. Vest je ena cudna stvar.
Tako salamensko grize v duši
37
Pa kaj bi sanjal o onih nebesih tam nekje. Le
kaj manjka tem tu na vrhu Korene?
38
Lepo je tu v vseh letnih casih In tako naše,
slovensko!
39
Horjul, Vrhnika
Karavanke, Grmada
Pol Slovenije se vidi s tega grica. Od Karavank
do Snežnika.
Polhov Gradec
Karavanke in vasice v Škofjeloškem pogorju
40
Tam v daljavi zagledam Crni vrh nad Polhovim
Gradcem. No, sem pa SEM peljal enkrat oceta. Na
ta kraj pa imam tudi druge spomine.
41
Dve zgodbi v eni. Klic telefona in prijatelj se
najavi, da pripelje k meni Slovenca, ki je že
dolgo v Avstraliji, da bi rad domov nesel kakšno
našo slovensko sliko. In so prišli. Prijatelj,
žena in sorodnik. Za prvo sliko je še nekako šlo.
Izbral si je podobo zasnežene bohinjske vasi, za
drugo se je pa zakompliciralo. Koliko casa
boste tukaj, Metod? O, nekaj casa že. Kaj pa,
ce bi ta cas naredil nekaj iz Crnega vrha nad
Polhovim Gradcem? Imate kaj slik od tam?, je
vprašal in pravzaprav sem bil vesel takega
razpleta. Naj mu doma na steni visi nekaj za
njegovo dušo. Crni vrh Imam. Kar nekaj imam
poslikanega od tam!, povem in zaceli smo
izbirati fotografije. In se ustavi pri cerkvi,
farovžu in pokopališcu Lahko nekaj recem?,
vpraša.Seveda lahko!, odvrnem. Rad bi to
sliko, kjer se vidi cerkev, pokopališce in
mrliška vežica!pove z nasmehom.Ljudje smo
razlicni. Kar je zame bebasto, je za drugega
zlato. Prav, pa to sliko. Sem sem hodil v šolo
in k verouku. Malo sem bil poreden, pa me je
župnik mnogokrat zaprl v mrliško vežico. Zato
imam na to drugacne spomine! Razumel sem ga.
Zakaj pa ne. Domacije tako ni bilo vec, pa naj
ima ta motiv. In napreden je šel nazaj, sem mu
naredil zaželjeno. O, kako je bil srecen! Druga
zgodba, ki se navezuje na prvo. Prijatelja imam,
ki je bil veckrat v Avstraliji, kot jaz v bifeju.
Nekoc je šel tja obirat pomarance. In ko se je
vrnil, se je ustavil pri meni. Iz žepa potegne
dve fotografiji in mi jih vrže na mizo. Pogledam
in ostanem odprtih ust Kje si to dobil, to sta
moji sliki, ki jih je odnesel nek izseljenec
Metod v Avstralijo?Hmmm, zgodba. Korakam po
obali v Adelaidi in imam na rami nahrbtnik s
slovensko zastavo. Potreplja me po rami nekdo in
lepo slovensko vpraša, s kje sem iz Slovenije.
Povem, da iz Šentjakoba, tam pri Ljubljani. In on
mi pove, da ima tam sorodnike. Beseda je dala
besedo in povabi me domov. Vstopim in ostrmim.
Ma, ne me basat, saj to so pa Medveškove slike
In je povedal, kje in kdaj jih je dobil. Jaz pa
sem jih poslikal, v dokaz, da vidiš, kako je ta
svet majhen!Ja, Crni vrh in Avstralija
42
Sv. Lovrenc, Tošc, Grmada, Kamniške, Polhov Gradec
Lesno Brdo
Vrhnika, Verd, AC
Horjul, Vrhnika
43
Kako je vcasih malo potrebno, da si receš - LEPO
MI JE!
44
SVET SE PA NAPREJ VRTI Ko ti gre narobe
vse,moraš vedeti, da je tisoc strašnih bolj
stvari,kot problem, ki te mori.Noc ima pa svojo
moc in je skriven tvoj zaklad.Z jutrom lažje
breme je,ki si obesil ga za vrat.Nic ni
hujšega, kot to,da obupaš že zato,ker ne vidiš
LUC v temi,ena vedno kje gori.Katastrof je
na milijone in problemov kot smeti,sonce v
morje ne utone, svet pa se naprej vrti.
45
Le požrešen ne smeš biti. Kajti sreca je v
majhnih stvareh. O, tudi v teh zanimivih tratah,
ki jih med prehodom oblakov poboža in obsveti
soncek.
46
In tudi brez sonca si lahko srecen z enakim
pogledom na isto mirujoco pokrajino, ki caka na
novo življenje in pomlad. Pa na delo tudi, kajne
Slovenci? Ceprav se menda nic vec pri nas ne
splaca. Lenuhom se še nikoli ni! Pridnim, vedno!
47
Kar nekaj okoliških cerkva je tako pobarvanih.
Korena, Samotorica, Podlipa Enak vzorec sem
našel na cudoviti propadajoci kmetiji v vasi
Voljca pod Blegošem. Malo si ga sposojajo, ker je
lep. Ni pa originalen. Na kmetiji da, tu pa
ne.(dr. Peter Fister)
48
Vzorec Ta pa je originalen. Mehak, igra senc in
sonca v tisoc sivo vijolicnih odtenkih
49
Pri cerkvi je ta orientacijska tabla. Jo dodajam
v dokaz, da boste tu nagrajeni s tisoc pogledi na
našo zalo domovino.
50
O, ti zlomek Kako naju je prepihalo na vrhu.
Toplo zakurjena izba Pr Lenart naju pogreje. Pa
kava tudi. Bi jedla, pa sva pred dvema urama
doma. Pa drugic. Še kaj pridita!, naju je
pospremila prijazno Lenartova gospodinja. In iz
kuhinje je tako omamno dišalo
51
Spušcava se proti dolini, ampak le do pol hriba.
Na križišcu izbereva smer naprej proti
Samotorici.
52
Ja, ce mene niso izgubili Cigani z voza? Prideva
do vasi Samotorica in tam je križišce. Pot v vas
in pot nekam gor. Ti, šment! Kam le? Na
prevalu, kjer se vidi v dve dolini, obrneva. Na
pomlad razišceva ta konec. Je kar nekaj
planinskih tabel, ki vabijo na vrh Kožljeka in
še kam. Sem vedel, da moram sem zaviti. Ena ideja
vec za pomlad!
53
Vrneva se do križišca. Izstopim in naredim
posnetek. In ko ga zdaj primerjam s tistim iz
maja, ugotovim, da sem stal tocno na istem
mestu. Iste veje, isti motiv, le drug fotoaparat.
Oni stari Canon SX 10 je po 230 000 posnetkih
obnemogel. Še dela, ampak škriplje!
54
Hmmm, škriplje Kot ponavadi škripljejo kaka
pokopališka vrata. Da nas spomnijo na nek cuden
novi dom, ki nam ni nekako po volji, mar ne?
Zapakirani v škatlico, nad seboj pa ena težka
marmorna plošca in na njej spomenik z našim
imenom. In v škatlici prekleta tema. Zunaj pa
potepini opazujejo take lepe barvite soncne
zahode Krivica, mar ne?
55
KO BOM ODŠEL Takrat, ko odšel bom na pot brez
vrnitve,vas prosim vse,ki boste ostali,da ne
bi tja v škatlico cudno me dali.Posujte pepel
tja na trate,med rože,posujte na soncne ga
senožeti,tako si želim, pa ceprav v tratah in
rožah,želim si naprej,da naprej in še dalje
ŽIVETI !
56
Kako je vcasih en navaden NIC LEP!
57
Dan ugaša. Prepozno sva šla od doma, pa sva se
vseeno naužila toliko lepega. Tam zadaj za
zvonikom na Samotorici se vidijo Sv. Trije
kralji. Gricek podoben Koreni . Hja, pri nas res
ni problem najti nebesa na VSAKEM koraku, Le
zasedêno rit moraš od doma od TV- ja spokati v
avto in iti na potep.
58
Ni tako dolgo nazaj, ko sva bila tu pri cerkvi
na Sv. Treh kraljih. Poslikati sem šel krajino
za mojo sliko, ki jo je hotel nekdo zase, za
lepši dom.
59
Spušcava sva se v dolino v smer proti Polhovemu
Gradcu. Slikovita pot naju vodil po makadamu ob
potoku Mala voda. Ustavljam, uživam in nabiram
zimske motive na kartico v fotoaparatu.
60
Pravzaprav bi moral jaz vse poti opraviti peš.
Saj se ne morem vozit in uživat poleg
61
Prihod na asfalt, pogled na bližajoci se Polhov
Gradec in grici nad njimi. Polhograjski Dolomiti.
Dol lomiti Je potem oni izraz iz ta hudih
Dolomitov naš, slovenski? Mnogi trdijo da! Tako
majhni, kot smo sedaj, še nikoli v zgodovini
nismo bili. Resnicno majhni po ozemlju, pa žal,
tudi po pameti in (za)vesti!
62
Prav všec mi je ime te vasice nad Polhovim
Gradcem - SETNICA. Malo bi moral koga vprašati,
zakaj Setnica? Naša imena krajev in ledinska
imena nosijo v sebi lepa in zanimiva sporocila.
63
Nisva prvic tu, pa zadnjic tudi ne. O, koliko
lepega se da tu videti. Od obnovljene grašcine,
parka pred njo, cebelarskega doma, Kalvarije na
gricu, naselja, dolin, ki vodijo v nove potepe
Ampak o tem drugic.
64
In spet slucaj. Med obema mapama s slikami najdem
ista motiva.
65
In vedno se ustavim na prelomu, kjer se tako lepo
vidi na Pristavo pri Polhovem Gradcu. Sv.
Elizabeta domuje tu.
66
In ce malo širše zajamem ta motiv, ti zaigra
srce. Je lepa ta naša slovenska krajina, ne? Za
ljudi, ki VIDIJO in jo imajo radi.
67
Zadaj za hribi se rdeci Meglice se dvigajo po
dolinah in rdece nebo jih obarva na roza. Tako
skrivnostno. Avti švigajo mimo mene, ljudem se
tako salamensko mudi in jaz uživam v mojem svetu.

68
Le še nekaj trenutkov in rdeca svetloba se
razlije po vsej krajini.
69
Na pomlad, Korošci ji tako lepo recejo - VIGRED,
jo mahneva na sv. Lovrenca. Že dolgo nisva z
njega gledala v dolino.
70
Tam zadaj za Polhovim Gradcem med vejami opazim
Praproce. Sv. Jurij je ožarjen od vecernega
sija. Koliko lepih motivom sem našel v tej
slikoviti vasi.
71
O, ce bi zdaj stal na Koreni, bi zmagal. Polnil
bi kartico, da bi jo razneslo in to s samo
nebeško lepoto. Pa sem tu, v dolini in prav tako
mi je lepo..
72
Vsak oblak je malo sonce Ena majhna sreca na
zakljucku tega dne, 8. februarja, ki smo ga
posvetili Ribcevemu Francetu. Velik je bil in
NIKOLI ga ne bomo razumeli. Morda tudi zato, ker
ga nocemo?
73
PONOSNI KOT PAV Pred davnimi casi je Cankar
dejalZa hlapce rojeni,pa ni imel prav!NE,
NI IMEL PRAV!Zdaj imamo SVOBODO,zdaj imamo
DRŽAVO,imamo, kar da se imeti.IMAMO!Morda, to
me gloda mu dam šcepec prav?Da nismo vsaj malo
ponosni kot pav, ki z repom se svojim prešerno
šopiri, da niso dovolj mu dvorišce,ne dveri
Le to mu dam prav!Žal nismo ponosni na to kar
imamo,še drugim pokazat lepot vseh ne znamo,da
skrivamo to, kar nekje tli v nas in mislimo da
bo prinesel vse casPonosni kot pav. Le to
nismo.ŽAL!
74
Nasvidenje sonce. Lahko noc. Pogrej in polepšaj
dan še onim na drugi strani okrogle zemlje in
naj se prebudijo v novo soncno jutro. Ti ne delaš
razlik med ljudmi. Zate smo vsi tvoji otroci, ki
jih imaš enako rad. Crne, bele, rumene,
poševnooke, svetlolase, crnolase Hvala ti!
75
In skozi cudovito vasico Dvor pri Polhovem
Gradcu, kjer domujeta Sv. Peter v cudoviti
cerkvi in Sv. Miklavž, v manjši, desni,
nadaljujeva pot domov. Tale Sv. Peter naju še
caka za ogled. Biser je, ki mu ni enakega dalec
na okoli. Na kasetiranem stropu z letnico 1577
najdemo prvi javni zapis slovenšcine.
76
Nekaj mi je prišlo na misel na zakljucku te nove
zgodbe. Kako je sploh lahko na tem lepem svetu
ljudem dolgcas???Toliko lepega nam vsak dan nudi
narava in domovina. Toliko biserov za ogrlico
našega življenja najdevamo v tem raju, ki ima
tako lepo ime - SLOVENIJA in namesto, da bi bili
bogati v duši, se pehamo za plasticno, zlato in
odvecno kramo. In le sosedovo nam je lepo. Doma
pa toliko biserov na kupu. Pomlad je tu. Bo
treba na njive, orat in sejat!, je zapisal
velikan med pesniki Kuntnerjev Tone.In zaceti
delati RED, dodajam. Najprej vsak pri
sebi!Zoprno opravilo, ko se enkrat razvadiš
Besedilo in fotografije . Janez Medvešek9.
in 10. fotografija. dr. Peter Fister Narejeno
prve dni sušca marca, 2013Pesmi so izbrane iz
mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO.
GLASBENA PODLAGA MATIJA CERAR
janez.medvesek_at_gmail.com